ZDRAVILA

NSAR – Nesteroidni antirevmatiki (Nesteroidna protivnetna zdravila)
NSAR so simptomatska zdravila, ki delujejo protivnetno, antipireticno (znižujejo telesno temperaturo) in analgeticno (lajšajo bolecino). Izraz simptomatski pomeni, da ta zdravila ne vplivajo na potek bolezni, temvec zmanjšujejo simptome, ki nastanejo zaradi vnetja.
Njihov ucinek je posledica zaviranja delovanja encima (ciklooksigenaze), ki je pomemben pri nastanku vnetnih snovi. Te snovi (imenujemo jih prostaglandini) imajo poleg vnetnega delovanja v telesu tudi druge naloge, kot so zašcita želodcne sluznice, uravnavanje pretoka krvi skozi ledvice, itd. Zaradi vpliva NSAR na fiziološke procese prihaja do vecine neželenih, stranskih ucinkov teh zdravil.
Stranski ucinki NSAR so:
Najpogostejši so stranski ucinki na prebavila, ki prizadenejo sluznico želodca. Kažejo se z razlicnimi težavami od blagega nelagodja v trebuhu po tem, ko otrok vzame zdravilo, lahko pa so težave tudi bolj izrazite s hudimi bolecinami v trebuhu in krvavitvijo iz želodca, ki se lahko kaže z odvajanjem temnega blata.
Škodljivi ucinki NSAR na prebavila so pri otrocih precej manj izraženi kot pri odraslih, vseeno pa priporocamo, da otroci zdravila vzamejo po obroku hrane.
Ucinki na jetra se lahko kažejo s porastom jetrnih encimov, vendar je to le izjemoma klinicno pomembno, razen pri uporabi aspirina.
Zapleti na ledvicah so redki in se pojavijo le pri otrocih, ki imajo že od prej prizadetost srca, jeter ali ledvic.
NSAR lahko vplivajo na strjevanje krvi, vendar je to klinicno pomembno le pri otrocih, ki imajo predhodne motnje v strjevanju krvi. Najvecji vpliv na strjevanje krvi ima aspirin, ki ga zaradi teh lastnosti uporabljamo pri boleznih z vecjim tveganjem za nastanek tromboze (nastajanje krvnih strdkov v žili); v teh primerih uporabljamo aspirin v nizkem odmerku.

Na razpolago je vec razlicnih NSAR. Pri otrocih najbolj pogosto uporabljamo naproksen in ibuprofen. Aspirin zaradi pogostejših stranskih ucinkov danes uporabljamo redkeje, ceprav je ucinkovito in poceni zdravilo. Socasno zdravljenje z razlicnimi NSAR ni upraviceno.
Otroci razlicno odgovorijo na zdravljenje z razlicnimi NSAR, kar pomeni, da je lahko zdravljenje z drugim NSAR uspešno, kljub temu, da je bilo prvo zdravilo neucinkovito.
Pred kratkim so se na tržišcu pojavili novi NSAR (zaviralci encima COX-2). Ta zdravila domnevno povzrocajo veliko manj stranskih ucinkov na sluznico želodca in so ob tem enako ucinkovita.
Zaviralci COX-2 (celecoxib, rofecoxib) so precej dražji in pri otrocih še vedno preucujemo njihovo varnost in ucinkovitost v primerjavi s starejšimi NSAR.

Ciklosporin A
Ciklosporin A je imunosupresijsko zdravilo, ki se je najprej uporabljalo za preprecevanje zavrnitvenih reakcij pri bolnikih s transplantiranimi organi. To zdravilo mocno zavira delovanje skupine belih krvnih celic, ki imajo pomembno vlogo pri imunskem odzivu.
Zdravilo je na voljo v obliki sirupa ali tablet.
Stranski ucinki so razmeroma pogosti, zlasti pri uporabi vecjih odmerkov, tako da je potrebno zdravljenje prilagoditi. Zdravilo lahko povzroci okvaro ledvic, povišanje krvnega tlaka, okvaro jeter, spremembe na dlesnih, prekomerno porašcenost telesa, slabost in bruhanje.
Zdravljenje s ciklosporinom zahteva redne kontrolne preglede in laboratorijske preiskave s katerimi spremljamo pojav stranskih ucinkov.

Intravenski imunoglobulini
Izraz imunoglobulini je sinonim za protitelesa. Intravenski imunoglobulini (IVIG) so pripravljeni iz plazme velikega števila zdravih krvodajalcev. Plazma je tekoca sestavina cloveške krvi. IVIG uporabljamo pri zdravljenju otrok s prirojeno okvaro imunskega sistema, pri kateri je motena tvorba protiteles. Poleg tega je zdravljenje z IVIG dokazano uspešno tudi pri nekaterih avtoimunskih in revmatskih boleznih, ceprav natancen mehanizem delovanja IVIG pri teh boleznih ni poznan.
Splošno gledano so IVIG varna zdravila, ki jih dajemo v obliki intravenske infuzije. Stranski ucinki so redki in vkljucujejo anafilaktoidno (alergicno) reakcijo, mišicne bolecine, vrocino in glavobol v casu infuzije. Glavobol in bruhanje (zaradi asepticnega draženja možganskih ovojnic) se lahko pojavita tudi 24 ur po koncani infuziji in izzvenita sama po sebi.
Pripravki IVIG so natancno pregledani in negativni za HIV, hepatitis in vecino ostalih znanih virusov.

Kortikosteroidi
Kortikosteroidi so velika skupina kemicnih snovi (hormonov), ki jih proizvaja cloveško telo. Enake ali zelo podobne snovi lahko sinteticno izdelamo in jih uporabljamo pri zdravljenju razlicnih bolezni.
Kortikosteroidi, ki jih uporabljamo pri zdravljenju otrok so drugacni od steroidov, ki jih zlorabljajo nekateri športniki za dosego boljših rezultatov.
Pravo ime za steroide, ki jih uporabljamo pri zdravljenju vnetnih stanj, je glukokortikosteroidi ali krajše kortikosteroidi (KS). KS so zelo ucinkovita in hitro delujoca protivnetna zdravila, ki delujejo zaviralno na vec stopnjah imunskega odziva. Zaradi hitrega delovanja jih pogosto uporabljamo kot dodatno zdravilo za tisti cas, ko ostala zdravila še nimajo polnega ucinka.
Poleg zaviralnega vpliva na imunski sistem in protivnetnega delovanja so KS vkljuceni v številne druge procese v telesu, kot npr. pri delovanju srcno-žilnega sistema, odzivu na stresne situacije, presnovi vode, sladkorja in mašcob, uravnavanju krvnega tlaka in drugih.
Hkrati z zdravilnimi ucinki se pri dolgotrajnem zdravljenju s KS pojavljajo tudi številni neugodni stranski ucinki. Pomembno je, da zdravljenje otroka s KS vodi zdravnik, ki ima izkušnje pri zdravljenju osnovne bolezni in preprecevanju razvoja nezaželenih ucinkov teh zdravil.

Odmerki/nacin dajanja.
KS lahko dajemo sistemsko (otrok jih zaužije, ali dobi v žilo) ali lokalno (v sklep z injekcijo ali nanos na kožo).
Odmerek in nacin dajanja izberemo glede na otrokovo bolezen in splošno stanje bolnika. Višji odmerki, zlasti ko jih dajemo v žilo, so bolj ucinkoviti in hitreje delujejo.
V obliki tablet imamo na voljo razlicne odmerke zdravila. Najpogosteje v obliki tablet uporabljamo prednizon ali prednizolon.
Splošno veljavna navodila za jemanje KS ne obstajajo, tako da moramo odmerek zdravila in pogostost dajanja individualno prilagoditi za vsakega bolnika.
Ce dajemo zdravilo v enkratnem dnevnem odmerku (obicajno zjutraj) ali vsak drugi dan, se pojavi manj stranskih ucinkov, vendar je tudi ucinek zdravila manjši, kot ce odmerek zdravila razdelimo in ga dajemo v vec manjših odmerkih preko dneva.
Pri težki bolezni se vcasih odlocimo za metilprednizolon v zelo visokih odmerkih, ki ga dajemo v obliki intravenske infuzije enkrat dnevno vec dni.
V redkih primerih, ko je motena resorbcija zdravila v crevesju, uporabljamo intravensko dajanje KS tudi pri nizkih odmerkih.
Pri otrocih z vnetimi sklepi je zelo uspešno zdravljenje z injiciranjem dolgodelujocih pripravkov KS (depo pripravki) neposredno v prizadeti sklep. Depo pripravki KS (obicajno triamcinolon acetonid ali heksacetonid) imajo aktivno spojino vezano na male kristale. Po vbrizganju v sklepno votlino se ti kristali porazdelijo po notranji površini sklepne ovojnice in postopno sprošcajo vezani KS, s cimer dosežemo dolgotrajno protivnetno delovanje.
Pri vecini bolnikov traja ucinek zdravila, ki ga damo v sklep, od nekaj tednov do nekaj mesecev. Hkrati lahko vbrizgamo KS v enega ali vec sklepov. Med samim vbrizgavanjem KS v sklep uporabljamo lokalno analgezijo (anesteticne kreme ali pršila), lokalno anestezijo, sedacijo (midazolam, entonox), ali splošno anestezijo. Izbira protibolecinskih ukrepov je odvisna predvsem od starosti bolnika in števila sklepov, v katere nameravamo vbrizgati zdravilo.

Stranski ucinki
Pri uporabi KS se pojavljajo dve vrsti stranskih ucinkov: prvi so posledica dolgotrajnega zdravljenja z visokimi odmerki, drugi pa se pojavijo zaradi ukinjanja zdravljenja. Ce bolnik dobiva KS vec kot en mesec, zdravljenja ne smemo prekiniti naenkrat, ker se lahko pojavijo hude težave. Te težave nastanejo zaradi nezadostne tvorbe bolnikovih lastnih steroidov, katerih nastajanje je zavrto zaradi dajanja sinteticnih pripravkov.
Kateri stranski ucinki se bodo pojavili in kako hudo bodo izraženi pri posameznem bolniku je zelo težko napovedati. Stranski ucinki so navadno odvisni od odmerka in nacina uporabe. Enaka kolicina zdravila povzroci vec stranskih ucinkov, ce ga bolnik dobi v vec manjših odmerkih preko dneva, kot pa ce bolnik dobi zdravilo v enkratnem jutranjem odmerku.
Najbolj vidni stranski ucinki so posledica povecane lakote, ki jo težko nadzorujemo in povzroci porast telesne teže in strije po koži. Uravnotežena dietna prehrana z omejitvijo mašcob in sladkorjev ter z vecjo vsebnostjo vlaknin lahko pomaga pri nadzoru telesne teže.
Akne, ki se pojavijo na obrazu lahko omilimo z lokalnim zdravljenjem. Vcasih se pojavijo težave z nespecnostjo in spremembe v custvovanju. Dolgotrajno zdravljenje pogosto zavre otrokovo rast.
Zmanjša se lahko odpornost proti okužbam, kar ima za posledico pogostejše prebolevanje ali težje potekajoce okužbe. Težji potek se pojavi predvsem pri noricah, zato je zelo pomembno, da gre otrok k zdravniku takoj ob prvih znakih bolezni ali takrat, ko je bil v stiku z osebo, ki je kasneje zbolela. Zdravnik se glede na bolnikovo individualno situacijo odloci o možni zašciti s protitelesi proti virusu noric in /ali za uporabo protivirusnih zdravil.
Ob zdravljenju moramo slediti tudi pojavljanje t.i. skritih stranskih ucinkov, kot so izgubljanje kostne substance, zaradi cesar kosti postanejo bolj krhke in se hitreje zlomijo (osteoporoza). Osteoporozo dokažemo in sledimo s posebno preiskavo merjenja kostne gostote imenovano denzitometrija. Domnevamo, da lahko z dodatnim vnosom kalcija (okoli 1000 mg dnevno) in vitamina D upocasnimo razvoj osteoporoze.
Najpogostejša stranska ucinka na oceh sta nastanek sive mrene in zvišan ocesni pritisk (glavkom).
Ce se pojavi visok krvni tlak je pomembna dietna prehrana z omejitvijo soli. Zaradi motenj v presnovi sladkorja lahko poraste vrednost krvnega sladkorja in se razvije s steroidi povzrocena sladkorna bolezen. Takrat je potrebna sladkorna dieta z omejitvijo sladkorjev in mašcob v prehrani.

Azatioprin
Azatioprin je zdravilo, ki zavira imunski odziv. Deluje tako, da zavira sintezo DNA, ki je kljucen proces pri delitvi vseh celic. Zavora imunskega sistema je posledica ucinka zdravila na delitev skupine belih krvnih celic (limfocitov).
Zdravilo otroci zaužijejo v obliki tablet ali praškov. Obicajno otroci azatioprin lažje prenašajo kot ciklofosfamid, vendar ima tudi azatioprin nekatere stranske ucinke, zaradi katerih so potrebni redni kontrolni pregledi.
Redko se pojavijo neugodni ucinki na prebavilih (razjede v ustih, slabost, bruhanje, driska, bolecina v žlicki) in škodljivi ucinki na jetrih. Lahko pride do padca števila belih krvnih celic v krvi (levkopenija), ki je odvisen od odmerka zdravila; redkeje se pojavita tudi znižanje števila trombocitov ali znižanje števila rdecih krvnih celic.
Dolgotrajno zdravljenje z azatioprinom je teoreticno lahko povezano z vecjim tveganjem za razvoj rakavih bolezni, vendar raziskave pri bolnikih tega niso potrdile.
Kot pri ostalih imunosupresijskih zdravilih, so tudi bolniki zdravljeni z azatioprinom bolj dovzetni za okužbe; pogostejše so predvsem okužbe z virusom herpes zoster.

Ciklofosfamid
Ciklofosfamid je imunosupresijsko zdravilo, ki deluje protivnetno in zaviralno na imunski sistem. Deluje tako, da zavira sintezo DNA in preprecuje normalno delitev celic. Mocno ucinkuje predvsem na tiste celice, ki se hitro delijo in morajo zato sintetizirati vecje kolicine DNA, kot npr. krvne celice, lasne celice in celice sluznice prebavne cevi.
Ciklofosfamid ima najmocnejši vpliv na bele krvne celice, imenovane limfociti, in prav ta ucinek uporabljamo pri zaviranju imunskega odziva. Ciklofosfamid je bil najprej uveden pri zdravljenju dolocenih rakavih bolezni. Pri zdravljenju revmatskih bolezni ga obicajno uporabljamo kot pulzno terapijo (v obliki intravenske infuzije enkrat mesecno) in ima zato manj stranskih ucinkov, kot pri zdravljenju rakavih bolezni.
Ciklofosfamid lahko bolniki dobivajo v obliki tablet ali kot intravensko infuzijo. Pri intravenskem dajanju obicajno dajemo visoke odmerke zdravila enkrat na vsake štiri tedne.
Ciklofosfamid je zdravilo, ki mocno zavre imunski sistem in ima številne stranske ucinke, zato so potrebni redni kontrolni pregledi. Najbolj pogosto se pojavljata slabost in bruhanje. Vcasih se prehodno pojavi stanjšanje las.
Prekomeren padec števila belih krvnih celic ali krvnih plošcic v casu zdravljenja zahteva prilagoditev odmerka zdravila ali zacasno prekinitev zdravljenja s ciklofosfamidom.
Zlasti pri vsakodnevnem jemanju zdravila v obliki tablet se lahko pojavijo spremembe v secnem mehurju (kri v urinu). Pri pulznem intravenskem zdravljenju so težave s secnim mehurjem redkejše in jih dodatno zmanjšujemo z vnosom vecje kolicine tekocine.
Dolgotrajno zdravljenje je povezano z vecjim tveganjem za neplodnost in razvoj rakavih bolezni; ti zapleti so povezani s celokupno kolicino zdravila, ki jo bolnik dobi v vsem casu zdravljenja.
Ciklofosfamid znižuje imunsko odpornost in poveca tveganje za nastanek okužb. Tveganje je posebej veliko, ce bolnik hkrati dobiva tudi druga imunosupresijska zdravila kot npr. visoke odmerke kortikosteroidov.

Metotreksat
Metotreksat (MTX) je zdravilo, ki se že vec let uporablja pri otrocih z razlicnimi boleznimi. Zdravilo so najprej uporabljali pri zdravljenju rakavih bolezni, ker deluje tako, da zavira delitev celic.
Ucinek na delitev celic dosežemo samo, ce dajemo zdravilo v visokih odmerkih. Pri revmatskih bolnikih, pri katerih ga uporabljamo v nizkih odmerkih in v daljših casovnih intervalih, ucinkuje predvsem protivnetno. Pri uporabi nizkih odmerkov zdravila se vecina stranskih ucinkov ne pojavi ali pa so blažji in lahko enostavno ukrepamo.
MTX je na voljo v dveh oblikah: v tabletah in kot tekocina za injiciranje. Bolnik zdravilo jemlje le enkrat tedensko, vedno na isti dan v tednu.
Nacin jemanja zdravila in odmerek doloci zdravnik na podlagi bolnikovega klinicnega stanja.
Tablete se bolje resorbirajo, ce jih bolnik vzame na tešce in z vodo. Zdravilo, ki je pripravljeno v obliki ampul za injiciranje, lahko vbrizgamo podkožno, kot inzulinske injekcije pri sladkornih bolnikih, ali pa ga vbrizgamo v mišico ali veno.
Glavne prednosti uporabe injekcij sta boljša resorbcija, višje koncentracije zdravila v telesu in manj težav s strani želodca. Zdravljenje z MTX je dolgotrajno. Vecina zdravnikov nadaljuje zdravljenje z MTX še najmanj 6-12 mesecev po tem, ko dosežemo umiritev bolezni (remisija).
Vecina otrok, ki so zdravljeni z MTX, ima zelo malo stranskih ucinkov. Pojavljata se predvsem slabost in tišcanje v želodcu. Temu se lahko delno izognemo, ce bolnik zdravilo vzame ponoci. Za preprecevanje teh stranskih ucinkov veckrat predpišemo vitamin folno kislino.
Vcasih so potrebne dodatne tablete proti slabosti, ki jih bolnik vzame pred in po odmerku MTX. Druga možnost je sprememba nacina dajanja in nadaljevanje zdravljenja z injekcijami. Med ostalimi stranskimi ucinki se lahko pojavijo razjede v ustih in redkeje kožni izpušcaj.
Kašelj in težave z dihanjem so pri otrocih redke. Vpliv MTX na zmanjšanje števila krvnih celic je obicajno zelo blag. V primerjavi z odraslimi se pri otrocih zelo redko pojavi dolgotrajna okvara jeter (fibroza jeter), verjetno tudi zato, ker so otroci veliko manj izpostavljeni dodatnim škodljivim vplivom na jetra, kot npr. prekomerno pitje alkohola. Obicajno zdravljenje z MTX zacasno prekinemo, ce ob kontrolnem pregledu ugotovimo povecane vrednosti jetrnih encimov in kasneje zdravilo ponovno uvedemo, ko pride do normalizacije vrednosti.
Redne laboratorijske preiskave so pri zdravljenju z MTX nujno potrebne.
Tveganje za nastanek okužb pri zdravljenju z MTX obicajno ni povecano, vendar pa je možno, da dolocene okužbe potekajo težje. Med težje potekajocimi okužbami so predvsem norice in herpes zoster. Ce otrok še ni prebolel noric in je prišel v stik z bolnikom ali z otrokom, ki je kasneje zbolel z noricami, je potreben takojšen posvet z zdravnikom zaradi možnosti dodatnega ukrepanja. Ce obstaja dvom o tem, ali je otrok norice prebolel ali ne, lahko z enostavno krvno preiskavo ugotovimo prisotnost protiteles proti virusu noric.
Pri zdravljenju mladostnikov je pomembno opozoriti še na nekaj ostalih ukrepov. Strogo prepovedano je uživanje alkoholnih pijac, ki povecajo škodljive ucinke zdravila na jetra. Zelo pomembno je tudi svetovanje spolno aktivnim mladostnikom glede uporabe kontracepcijskih sredstev, ker MTX lahko povzroci okvaro ploda.

Hidroksiklorokin
Hidroksiklorokin so najprej uporabljali pri zdravljenju malarije. Kasneje so dokazali, da zdravilo zavira razlicne procese, ki sodelujejo pri nastanku vnetja.
Bolniki zdravilo jemljejo enkrat dnevno v obliki tablet in ga obicajno dobro prenašajo. Med neugodnimi ucinki se pojavlja predvsem slabost, ki pa obicajno ni huda. Najpomembnejši stranski ucinek je škodljivo delovanje na oci. Hidroksiklorokin se kopici v ocesni mrežnici, kjer se lahko zadržuje še dolgo casa po prenehanju zdravljenja.
Težave s strani oci so zelo redke, vendar lahko vodijo v slepoto, tudi ce je bilo zdravilo že prekinjeno. Danes, ko uporabljamo nizke odmerke zdravila, so težave s strani oci izredno redke.
Z zgodnjim odkritjem škodljivih ucinkov na oceh in prekinitvijo zdravljenja lahko preprecimo okvaro vida, zato so potrebni redni kontrolni pregledi pri okulistu. Pri nizkih odmerkih zdravila, ki jih uporabljamo pri bolnikih z revmatskimi boleznimi, ni enotnih navodil, ali so redni kontrolni pregledi pri okulistu res potrebni in kako pogosto jih je potrebno izvajati.

Sulfasalazin
Sulfasalazin je zdravilo, ki je sestavljeno iz protibakterijske in protivnetne ucinkovine. Izdelano je bilo že pred vec leti, ko je veljalo še prepricanje, da je revmatoidni artritis odraslih infekcijska bolezen. Ceprav se je s casom izkazalo, da prvotni razlog za uporabo zdravila ni pravi, se je sulfasalazin izkazal kot uspešno zdravilo pri nekaterih oblikah artritisov in pri kronicnih vnetnih crevesnih boleznih.
Sulfasalazin se uporablja v obliki tablet. Stranski ucinki zdravila so razmeroma pogosti, zato je potrebno redno opravljati kontrolne laboratorijske preiskave. Med stranskimi ucinki so najpogostejše težave s strani prebavil (izguba apetita, slabost, bruhanje, driska), alergijski izpušcaji, okvara jeter (porast vrednosti jetrnih encimov), padec števila krvnih celic in znižanje vrednosti serumskih protiteles.
Zdravila ne smemo uporabljati pri otrocih s sistemskim JIA ali jSLE, ker lahko pri teh bolnikih sproži težak zagon bolezni.

Kolhicin
Kolhicin je zelo staro zdravilo, ki je poznano že vec stoletij. Pridobivajo ga iz posušenih plodov colchicuma (žefrana), rastline iz družine Liliaceae. Na vnetje vpliva tako, da zavira delovanje in zmanjšuje število belih krvnih celic.
Uporablja se le v obliki tablet. Vecina stranskih ucinkov se pojavi na prebavilih. Driska, slabost, bruhanje in trebušni krci so manj izraziti, ce je otrok na dieti brez laktoze. Vecina teh stranskih ucinkov izzveni tudi, ce prehodno znižamo odmerek zdravila. Ko težave minejo, postopoma dvigujemo odmerek do terapevtske vrednosti.
Med zdravljenjem lahko pride do padca števila krvnih celic, zato so potrebne redne laboratorijske kontrolne preiskave.
Pri bolnikih z ledvicnimi in/ali jetrnimi boleznimi se lahko pojavi mišicna oslabelost (miopatija), ki po ukinitvi zdravila takoj izzveni.
Redko se stranski ucinki kažejo s prizadetostjo perifernih živcev (nevropatija). Po ukinitvi zdravljenja pride do postopnega izboljšanja stanja s strani perifernih živcev.
Pri posameznih bolnikih se pojavita izpušcaj in izpadanje las.
Zaužitje prekomernega odmerka zdravila lahko povzroci težko zastrupitev. Zdravljenje zastrupitve s kolhicinom zahteva bolnišnicno zdravljenje. Obicajno se bolnikovo stanje postopno izboljša, težka zastrupitev pa je lahko tudi smrtna. Starši morajo dobro poskrbeti, da zdravila niso v dosegu malih otrok.
Pri bolnicah s familiarno mediteransko vrocico nadaljujemo zdravljenje s kolhicinom tudi v casu nosecnosti. Ce so pri bolnici prisotni ostali dejavniki tveganja za plod, opravimo v 3. - 4. mesecu nosecnosti amniocentezo (odvzem vzorca amnijske tekocine za kromosomsko analizo).

Zdravila proti TNF
Faktor tumorske nekroze (TNF) je molekula, ki ima osrednjo vlogo pri nastanku vnetja. Moderna tehnologija je omogocila pripravo razlicnih zdravil, ki usmerjeno zavirajo delovanje TNF.
Med ta zdravila sodijo protitelesa proti TNF (infliximab in adalimubab) in zdravila, ki zavirajo vezavo molekul TNF na njihove receptorje (etanercept).
Etanercept dajemo v obliki podkožnih injekcij; bolniki ali njihovi starši se lahko sami naucijo dajanja podkožnih injekcij (podobno kot bolniki s sladkorno boleznijo). Na mestu dajanja se lahko pojavijo lokalne reakcije (rdec izpušcaj, srbenje, oteklina), vendar so obicajno kratkotrajne in blage.
Infliximab dajemo v obliki intravenskih infuzij v bolnišnici. Med infuzijo zdravila so možne alergijske reakcije, ki so lahko blage (obcutek težkega dihanja, kožni izpušcaj, srbenje) ali težje s padcem krvnega tlaka in šokom.
Alergijske reakcije se pogosteje pojavijo ob prvih aplikacijah zdravila in so posledica preobcutljivosti na tisti del zdravila, ki je iz molekul mišjega izvora. Ce se pojavi alergijska reakcija moramo zdravljenje s tem zdravilom prekiniti.
Adalimubab je podobno zdravilo kot infliximab, vendar v svoji sestavi nima molekul mišjega izvora. Dajemo ga v obliki podkožnih injekcij.
Vsa zdravila proti TNF imajo zelo mocno protivnetno delovanje v casu zdravljenja. Glavni stranski ucinek je predvsem veliko tveganje za razvoj okužb, zlasti za tuberkulozo. Ob težkih okužbah je potrebno zdravljenje prekiniti. Opisanih je bilo nekaj redkih primerov, ko so se v casu zdravljenja z zdravili proti TNF na novo pojavile ostale avtoimunske bolezni. Zaenkrat ni dokazov, da zdravljenje z zdravili proti TNF poveca tveganje za razvoj rakavih bolezni.
Ker se zdravila proti TNF uporabljajo šele kratek cas, trenutno še ne moremo potrditi dolgorocno varnost teh zdravil.
Zdravila te skupine pogosto imenujemo biološka zdravila, ker jih proizvajajo z biotehnološkimi procesi (podobno genetskemu inženiringu).
Med biološkimi zdravili so tudi ostala zdravila, kot so protitelesa proti IL1ra in IL6, ki se že uporabljajo pri zdravljenju nekaterih bolezni pri odraslih, medtem ko njihova vloga pri zdravljenju otrok z revmatskimi boleznimi še ni znana in jih uporabljamo samo v klinicnih raziskavah.
Vsa biološka zdravila so zelo draga.